Irak Zgodbe: Šel sem v Irak — ne da bi karkoli dokazoval, ampak ker Babilon še vedno stoji

Bagdad. Reka Tigris. Šest zjutraj. Ribič je stal na premcu svojega lesenega čolniča in metal mrežo s popolnoma enakim gibom, kot je upodobljen na asirskih reliefih pred dva tisoč leti. Čez reko se je prebujala ulica Mutannabi — prodajalci knjig so odvijali ponjave in na stojnicah na prostem razlagali porumenele zvezke. Čajna hiša nasproti je pošiljala prvi jutranji pramen ogljenega dima. Iz zvočnika nekje ob rečnem bregu so prihajale jutranje novice v arabščini — iraški parlament je razpravljal o nekem zakonu, hitrost napovedovalca tako hitra, kot da bi poskušal dokončati stavek, preden se začne ramazanski post. Samo oddaljena lovska letala in občasni golob, ki je prečkal nebo, so te spomnili, da to ni bilo starodavno mezopotamsko jutro — to je bil Irak leta 2026.

Sem nisem prišel iz junaštva. Ne zato, ker bi hotel 'izzivati' državo, ki jo zahodni mediji opredeljujejo kot nevarno. To je bilo zato, ker mi je po enem samem iskanju 'Iraq World Cup 2026' zaslon pokazal več kot le potovalna opozorila — pokazal je fotografijo ruševin Babilona. Modro glaziran lev, star dva in pol tisoč let, za verižno ograjo na prašnem dvorišču, skoraj popolnoma sam. Moja misel v tistem trenutku: če Babilon še vedno stoji, zakaj ne gre nihče?

Irak leži na Bližnjem vzhodu, starodavna Mezopotamija — 'dežela med dvema rekama.' Tigris in Evfrat se tu srečata in rodita najzgodnejšo človeško civilizacijo: klinopis, Hamurabijev zakonik, viseče vrtove. Vojne in konflikti od leta 2003 so ime te države iz 'zibelke civilizacije' preimenovali v 'konfliktno območje.' Toda Mezopotamski levi — iraška reprezentanca — bodo leta 2026 to državo predstavljali na svetovnem prvenstvu. Za mnoge ljudi, ki še nikoli niso iskali Iraka, je nogomet prvi razlog, da odprejo ta vrata.

Ulica Mutannabi vsak petek gosti najboljšo knjižno tržnico v Bagdadu. Izbira je premešana časovnica: porumeneli pesniški zborniki poleg poceni angleških učbenikov, politični pamfleti iz Sadamove dobe poleg raztrganih arabskih prevodov Harryja Potterja. Lastnik knjigarne — bralna očala na nosu, prsti sivi od desetletij črnila in prahu — je z menoj govoril v angleščini: 'V Sadamovem času so knjigarne na tej ulici požgali. Med ameriško invazijo so jih požgali spet. A knjige niso umrle in reka se ni spremenila.' Z roko je pokazal ven na Tigris: 'Ta reka je starejša od vseh režimov, ki smo jih kadarkoli imeli, skupaj. Videla je babilonske kralje, pesnike Abasidske dinastije, britanske tanke — zdaj pa opazuje nas.'

Ruševine Babilona so približno petinosemdeset kilometrov južno od Bagdada, dve uri vožnje. Toda ti dve uri gresta skozi vsaj štiri vojaške kontrolne točke in odsek zračnega prostora, ki so ga nekoč močno patruljirali ameriški brezpilotni letalniki. Ob prihodu sem na parkirišču preštel dve vozili — eno je pripadalo vodiču, drugo uslužbencu iraške uprave za starine. Vodič, domačin iz province Babilon po imenu Hassan, je odprl težka železna vrata arheološkega najdišča s sproščeno lahkoto nekoga, ki odklepa lastno dvorišče: 'Ni turistična sezona — Babilon nikoli ni turistična sezona.' Pokazal je na Ištarina vrata — njihove modro glazirane opeke, zmaje in bike, še vedno nedotaknjene — in rekel: 'Ko je Nebukadnezar II. zgradil ta vrata, je bil Babilon največje mesto na Zemlji. Zdaj — zdaj nima niti avtobusne proge.' V njegovem tonu ni bilo samopomilovanja. Samo ugotovitev.

Severneje, Erbil, glavno mesto Kurdistanske regije Iraka, deluje s povsem drugačno hitrostjo in stopnjo varnosti. Citadela — najstarejša neprekinjeno poseljena naselbina na Zemlji, nikoli zapuščena v šest tisoč letih — se dviga iz središča mesta kot ogromna peščeno obarvana torta. Kurdski študent me je peljal k svoji najljubši stojnici s kebabom in mi med lačnimi grižljaji pripovedoval o zadnjem golu Aymena Husseina, doseženem z glavo proti Omanu. 'Celotna čajna hiša v Erbilu je naenkrat poskočila — Kurdi, Arabci, Turkmeni — v tistem prostoru je bila samo ena identiteta.' S paličico za kebab je na mizo narisal obliko nogometnega igrišča in na sredino napisal dve besedi: Irak.

Mezopotamska močvirja na jugu — legendarna lokacija Rajskega vrta — so bila zadnja in najbolj nadrealna stvar, ki sem jo videl v Iraku. Plavajoče trstične hiše, znane kot mudhif, so se nežno zibale na vodi. Vodeni bivoli niso kazali ničesar nad gladino razen nosnic in para ukrivljenih rogov. Čolnar, stoječ v svojem kanuju mashoof, je v preprosti angleščini rekel: 'Sadam je nekoč poskušal izsušiti vsa ta močvirja — da bi kaznoval Močvirske Arabce, ki so tu živeli. Voda je izginila za deset let. Nato so prišli Američani in voda se je vrnila. Zdaj — voda gre dol, pride gor, spet gre dol. Močvirja so še vedno močvirja.' Potopil je veslo; pred nami se je dvignila jata belih ptic. Komentar ni bil potreben. Dejstva sama so nosila vso težo.

Zadnji večer v Bagdadu sem se vrnil v čajno hišo na ulici Mutannabi. Isti sedež, isti vrč arabske kave. Za sosednjo mizo je mladenič svojim prijateljem iz telefona v arabščino prevajal najnovejše iraške kvalifikacijske novice, besedi 'Mbappé' in 'Messi' sta občasno prebijali skozi — nogomet je univerzalno narečje. Medtem ko sem pisal te zadnje zapiske, je od zunaj zadonel klic k molitvi. Tigris, neviden v temi, je bil zdaj samo slišen — zvok premikajoče se vode. Vse sem hotel stlačiti v en sam stavek, a Hassan — vodič iz Babilona — mi ga je že napisal, ko sem odhajal: 'Veš, manj kot sto let po Nebukadnezarjevi smrti je bil Babilon prazen. Današnji potovalni vodniki pa? Irak dobi eno samo vrstico: Ne potujte. To mesto nima velike sreče — zgodovina mu je dala prevelik naslov, sedanjost pa premajhno oceno.' Plačal sem kavo. Vpisal sem se v knjigo gostov — čeprav je nihče ne bo bral.